Lyrics
Zaèut¹ èustva na nebu, èut¹ vsak korak,
èut¹ sovra¾tvo v seb, da nebi bil veè tak,
ena stran zapira ljubezen za zidove,
se skriva za maske v iskanju ''svoje vere'',
druga je vdana ljubezni teme in stresa,
njena druga osebnost, je v njej ¾e umrla,
i¹èeta skupne poti, a vodijo èez ''oceane'',
medtem ko se ljudstvo zapira v ''svoje domove'',
èustva so prete¾ka in jezika ne poznata,
drug v drugemu sta si bila, le kot napaka,
tok boleèe resnice spoznata v ¾ivljenju,
in kdaj sklonta glave, in odideta v miru,
ker cajta je premal, da bi se sikiru,
in problemi so na obrazu, zakaj bi jih skrivu,
besed mata preveè, jih prelivata v solze,
se ne morta izrazt, kot slikar ne preko rime,
mata svoje probleme in pa ''skupne'' te¾ave,
vrjamemo v duhove, ki nas vodijo dalje,
smo le jeben cvet, pa ¹e ta se zapira,
zakaj ni prihodnost kot ugla¹ena violina,
svet ''pasjega'' ¾ivljenja na vrvi idealov,
svet povn praznine, v odsevu ogledalov,
sbrisane so slike in zbrisane so sanje,
izginl so vsi upi, k ¹e vrjel smo vanje...
Kje je praznina, k vod ns nazaj,
kje je prihodnost, ki gleda v raj,
kje so vse solze, spra¹ujem se zakaj,
kje so dotiki, k bi rd jih nazaj...
